Walheim, 21. oktobra 1771
Wilhelm,
zaupnik moj, ne moreš si misliti, kako radosten sem postal, ko sem na pisalni mizi svoje sobe uzrl tvoje pismo, ki mi ga je tja bil položil oskrbnik.
Pisal si, da se bosta z ljubljeno Agnes le poročila. Izrekam ti vse čestitke in želim veliko sreče, čeprav si ne morem pomagati, da ti vsega tega ne bi zavidal. Užijta vso srečo, vso ljubezen, občutita vse, kar jaz nisem in ne bom nikoli občutil!
Oh, Wilhelm, vse sleherne cekine, kar jih premorem, bi dal od sebe, da bi bila le moja! Ah .. kaj pa pleteničim, saj Lotte seveda ni kot dekle, ki jo je mogoče kupiti. Premnogo takih sem videl v mestu in niti ena sama ni imela njene gracije, ljubkosti in miline. Vsaka njena beseda je kot blagoslov, kot poživilo v teh turobnih dneh. Ob njeni z nebes poslani pojavi mi srce tako hrepeneče zatrepeče. Tako strašno globoka je moja naklonjenost do nje, da mi je vsaka sekunda brez nje, kot da bi mi nekdo porinil nož naravnost skozi srce! Kadar je ni ob meni, v sebi čutim praznino, kakor, da bi kislina razžirala ne le srca, temveč tudi vse ostale notranje organe. Tako strašno me žge v prsih ...
V zameno za njeno ljubezen, bi resnično dal vse! Tudi slep in gluh bi postal v zameno! Saj si ne želim več ogledovati lepot narave, nočem poslušati ptičjega petja, če ne bi to počela z mano.
Njena podoba me hkrati razveseljuje in ubija, njen zvonek glas je zame kot najlepša harmonija in obenem tudi največji strup.
Bog, prosim ... Naredi me slepega, naredi me gluhega! Vse zanjo ...
A kaj, ko je že oddana. Albert, ti srečni, srečni mož. Dobro se zaveda, da je njegova ljubljena čisti zaklad. Za nič na svetu je ne bi prizadel. Boljšega moža si ne bi mogla želeti. Jaz sem ničen, nepomemben, egoist, toda ljubim jo tako silno, tako močno ... Če že meni sreča in ljubezen nista naklonjeni, naj bodeta njej.
Oh, Bog, naredi me slepega! Naredi me gluhega! Pohabi me! Končaj moje klavrno, mizerno življenje! Nič več se ni vredno pehati za njim! Naredi konec temu mojemu trpljenju, ki je enako Ptolemejevemu!
Moja pot je posuta s trni in ji ni videti konca. Sit sem tega puljenja trnov iz sebe in kljub temu, da pulim in pulim, mi bo trn v srcu ostal za vekomaj.
Tako razklan sem! Kdaj bo že konec vsega tega? Umreti hočem!
Ni komentarjev:
Objavite komentar